nedelja, 25. november 2018

Z Japoncem sva šla že na drugi zmenek



Vendar takrat še nisem  razumel. Da lahko koga prizadenem tako močno, da si nikoli ne opomore. Da lahko človek nepopravljivo prizadene drugega že samo s tem, ko živi. (str. 33)

Do strani 32 mi je bila knjiga bolj ali manj brezvezna, a sem se pripravila do tega, da ji dam možnost. Na naslednji strani je postala neodložljiva. Zadišala je po meni. Stopila je na moj breg. Se postavila na mojo stran.

Pravzaprav se je postavila na njegovo stran in meni postavila ogledalo. In nimam druge izbire, kot da se strinjam s podobo v njem. Nobenih argumentov nimam, s katerimi bi lahko izpodbijala njeno resničnost.

"Včasih, ko te gledam, se mi zdi, kot da bi opazoval oddaljeno zvezdo," sem rekel. "Blešči se, ampak svetloba zvezde je stara na desettisoče let. Mogoče zvezda sploh ne obstaja več. Toda ta svetloba se mi zdi bolj resnična od vsega drugega."

Moj drugi zmenek z Murakamijem je hitro napredoval od kulturnega posedanja ob čaju v kavarni, sedeč drug nasproti drugemu za mizo ob oknu, ki zre na živahno ulico.

Preskočila sva vse predpisane vmesne vljudnosti in pol-vljudnosti, se umaknila v mračno hotelsko sobo, na YouTube naštimala nekajurni mix z Natom King Coleom, sedla na rob postelje, naslonila ramo na ramo in zaprla oči.

nedelja, 04. november 2018

Jodi Picoult - Small Great Things


"I feel like I've been standing underneath an open window, just as a baby gets tossed out. I grab the baby, right, because who wouldn't? But then another baby gets tossed out, so I pass the baby to someone else, and I make the catch. This keeps happening. And before you know it there are a whole bunch of people who are getting really good at passing along babies, just like I'm good at catching them, but no one ever asks who the fuck is throwing the babies out the window in the first place."



Si rasist?

Jaz tudi ne, seveda, niti na misel mi ne pride, da bi katerokoli raso videla kot manj- ali večvredno. Zdi se mi, da se bolj ali manj zavedam grozot, ki jih je skozi zgodovino povzročilo to bolno mišljenje in te izkrivljene predstave o pomenu barve kože. In jih povzroča še vedno.

Niti najmanjše vlakno mojih možganov ne vsebuje nikakršne rasistične sestavine; ravno nasprotno, če slučajno na ulici srečam človeka, ki ni bel, se še posebej potrudim, da sem videti, kot da to zame ni nič posebnega. Še posebej.

Opaziš bele kvadratke na naslovnici knjige? Tudi jaz jih ne, ker se tako lepo zlijejo z osnovno barvo, z ozadjem, z večino. Opazim le tiste barvne, ker je vsak drugačen in poseben. Še vedno kvadratek, a drugačen kvadratek.

Nekatere ljudi drugačni kvadratki motijo. Ne zdi se jim, da se med seboj barvno ujemajo. Drugače bi jih razvrstili. Zamenjali bi vrstni red, postavili eno barvo pred drugo, eno spodaj, drugo zgoraj. Vsak bi jih uredil po svojem okusu. Spet drugim se zdi, da so kvadratki na naslovnici urejeni povsem naključno in da nihče temu ni namenil posebne pozornosti. Da tako pač je.

Kar precej skupnega imam s pisateljico. Na primer barvo kože, las in oči. Nikoli se mi te moje lastnosti niso zdele kakšen poseben privilegij; ko sem bila majhna punčka, mi je bilo pravzaprav silno nerodno, ko so se neznanci venomer spotikali ob čudovito modrino mojih oči. Te opazke, ki so bile dane z najboljšimi nameni kot komplimenti, so se mi že takrat zdele skrajno neprimerne, saj nisem razumela, kakšne zasluge imam pri tem jaz. Modre oči so nekaj, kar se mi je slučajno zgodilo. A verjamem, da sem bila zaradi njih marsikomu bolj prijetna, vsaj na pogled, kot bi mu bila, če bi imela oči bolj običajne, rjave barve. 

Pisateljica je Američanka in roman se nanaša na resnični dogodek, ki se je zgodil v Združenih državah. Vem, da je veliko lažje ne biti rasist v Sloveniji kot v Ameriki; veliko lažje je biti naklonjen sprejemanju drugačnosti samo v teoriji, kot pa jo aktivno sprejemati na vseh možnih ravneh resničnega vsakdanjega življenja. "Ignorance is a privilege, too."

Preden sem kupila to knjigo, si nisem prebrala niti stavka, o čem govori. To je zame neobičajno. Ne maram kupovati mačkov v žakljih. Ampak Amazon mi jo je vztrajno silil na svoje priporočilne sezname in uspelo mu je. Če bi prebrala kratek opis vsebine, je skoraj zagotovo ne bi kupila. Mislila bi si, Ne da se mi brati o rasizmu v Ameriki, o tem vem že skoraj vse, prepričevanje že prepričanih, žalostna, zagrenjena in duhamorna tematika itd. Po prvih nekaj straneh se mi je zdelo, da bo to zgodba o življenju Afro-Američanov v stilu Maye Angelou in Toni Morrison. Nič nimam proti, ampak te stvari sem sama pri sebi že predelala, kolikor mi je pač ustrezalo, in zdaj imam tega dovolj. Malo mi sicer ni šlo v račun, ko sem na googlu poiskala fotografijo avtorice, ampak pisateljska ustvarjalnost pač ne pozna meja, sem si mislila.

Pa sem se vseeno potrudila in brala dalje. In je nisem več mogla odložiti. Brala sem jo z močno pospešenim bitjem srca in enkrat sem se celo morala iti vmes stuširat, ker sem se čez in čez prepotila. Zaradi knjige sem na stran odrinila tudi pregledovanje spisov, ki bi jih morala učencem vrniti po počitnicah, ampak bodo morali malo počakati. Jim bom razložila, zakaj.

Knjiga ni napisana v stilu Afro-Ameriških pisateljic. Napisana je v stilu bele priviligirane Američanke in je namenjena belim priviligiranim Američankam in Američanom. Predvsem takim, kot bi bila jaz, če bi živela v Ameriki. Samodeklariranim nerasistom. Ljudem, ki hodijo po ulici in opazijo, da hodijo v napačno smer ter da bi se pravzaprav morali obrniti; ker pa pred seboj zagledajo, da proti njim stopa temnopolt moški, tega ne storijo in še kar naprej hodijo v napačno smer samo zato, da ne bi izpadlo, kot da so se obrnili zaradi temnopoltega moškega.

Racism just the same.

Tako kot se jaz še posebej potrudim ne buljiti v edino temnopolto deklico v hotelski restavraciji, posvojeno hčerko slovenskih staršev, na katero je moj svetlolasi in modrooki petletnik brezsramno pokazal s prstom in rekel 'Mami, glej kakšna črna punčka!' Pa čeprav mi pogled nenehno uhaja proti njej. Fizično se ji ne morem upreti. Vem, da je ne bi smela opaziti nič bolj kot druge, pa vendarle jo. Iskreno, ne vem, zakaj. Mogoče mi je preprosto tako lepa in simpatična. Mogoče je razlog v tem, da živim v enem najbolj belih delov sveta. Mogoče sem nagnjena k pretiranemu razmišljanju in se mi v glavi napletejo predstave o tem, skozi kaj vse sta morala iti njena starša in kaj vse je v svojem kratkem življenju morala prestati deklica. Trudim se jo opazovati enako količino časa kot ostale otroke v restavraciji. In zato na silo opazujem še ostale otroke. Trudim se, borim se z lastnimi mislimi, nadzorujem, kam bo potoval moj pogled ... Vesela sem, ko se deklica usedi zraven mojega petletnika, da bi si ogledala čarodejevo predstavo, in desno roko nonšalanto nasloni na njegov stol, kot bi ga na ta način posredno malo objela. Pravzaprav pa to pomeni samo, da se ne ubada s tem, da jo najbrž polovica gostov iz takšnih ali drugačnih razlogov skrivaj opazuje. Vseeno ji je, da je videti upadljivo drugače kot vsi ostali ljudje v restavraciji. Ona bo zdaj gledala čarovnije in uživala bo.

Small Great Things je roman, napisan iz treh zornih kotov: Ruth, temnopolte, visokoizobražene babice z dvajsetletno kariero, ki je zaljubljena v svoje delo in predana svojemu sinu, ki se ravno vpisuje na fakulteto; Turka, petindvajsetletnega aktivnega pripadnika gibanja white power in nasilnega borca za nadvlado bele rase; in Kennedy, bele odvetnice v vzponu svoje kariere, ženske brez posebnih težav v življenju, samodeklarirane nerasistke.

Če si ob uvodnem citatu pomislil, da knjiga govori o dojenčkih, se nisi zmotil. Potem ko se Turku in njegovi nič manj prepričani white power aktivistični ženi rodi na prvi vtis zdrav arijski sin, stopi v porodno sobo Ruth, da bi opravila prvi rutinski pregled novorojenčka. Starša obnemita, mama svojega dojenčka tesno privije k sebi. Ruth, vajena najrazličnejših odzivov in čustvenih stanj staršev po porodu, sprva dojenčka prijazno pregleda kar v mamini postelji in zasliši rahel šum na srcu. Ko dojenčka vzame iz maminega naročja in opravi natančnejši pregled ter meritve, ji Turk ukaže, naj jih pusti pri miru, ter zahteva pogovor z nadrejeno babico. Od nje zahteva, da se Ruth njegovemu otroku in ženi ne sme več približati, zato ker je črna. Ruthina šefica to zahtevo zapiše na samolepilni listek in ga prilepi na dojenčkovo kartoteko. Čez dva dni je na porodnem oddelku velika gneča in premalo osebja. Po spletu naključij Ruth obtiči v sobici, kjer po rutinskem posegu okreva Turkov dojenček, ki ga je treba opazovati, saj gre pri novorojenčkih hitro lahko kaj narobe. In gre. Otrok začne pomodrevati, dihanje se mu ustavi. Ruth mu že začne pomagati, a ko sliši korake, se zmede, ustraši in otroka odloži. Incident se konča tako, da kljub naporom številčne ekipe za oživljanje otrok umre. Turk za to obtoži Ruth. Bolnišnica ji obrne hrbet in jo suspendira. Kar naenkrat je sama na svetu; vse, kar je do sedaj zgradila, se podre.

To je roman, ki uči. Uči o tem, kako in zakaj nekdo postane aktiven rasist. O tem, kako je religija white power še vedno zelo živa in zelo močna. Uči o tem, kako je rasizem vtkan v sisteme in podsisteme, katerih ustvarjalci in uporabniki smo vsi, tudi samodeklarirani nerasisti. Uči o tem, da je možno spremeniti tudi najbolj zacementirane ideje. O tem, kako se nihče od nas v resnici popolnoma ne pozna.

"Maybe however much you've loved someone, that's how much you can hate. It's like a pocket turned inside out.
    It stands to reason that the opposite should be true, too."

Če misliš, da nisi rasist, preberi to knjigo.

petek, 26. oktober 2018

Zmenek z Japoncem

Japonska. Dežela in kultura, ki nikoli nista pritegnili moje pozornosti. Sem strastna navdušenka nad dosežki zahodne civilizacije, izvzemši ameriško. Do Japoncev sem vedno čutila strah(ospoštovanje). Ljudje se mi zdijo kot z drugega planeta. Kljub temu, da se zavedam, da so ena najbolj razvitih družb na svetu, se nikoli nisem mogla znebiti občutka, da funkcionirajo na neki povsem drugi, meni nerazumljivi in nedosegljivi ravni obstoja. Moji stereotipi o njih so podobe pol ljudi pol robotov, ki delujejo skoraj brez lastne zavesti na avtopilotu, ki so ga sprogramirali družbeni programerji; nezmožnih uživanja, podrejenih delu in skupnemu dobru, pri čemer je skupno dobro bolj ali manj poslovni uspeh korporacij, za katere delajo. Po eni strani jih vidim kot družbo s črednim nagonom brez primere, ljudi brez lastnih identitet, hkrati pa kot družbo najbolj osamljenih posameznikov na svetu. Seveda vem, da vse to ni in ne more biti res. A občutek je z mano. Morda ravno zaradi tega v zadnjem času neke japonske knjige vztrajno trkajo na vrata mojih bralnih seznamov in se  vrivajo v  vidno polje mojih zanimanj. Moj odpor do vsega, kar je japonsko, se počasi začenja mehčati. Prvi japonski avtor, ki sem ga v življenju brala, je Haruki Murakami. Sprva mi je njegovo ime zvenelo, kot bi bil namenjen samo posvečenim, od boga izbranim bralcem. Se je pa izkazalo, da je čist normalen tip.

Zaradi strahu pred neznanim sem se odločila na japonsko pot stopiti previdno in je ne začeti z romanom. Že japonska realnost me navdaja z grozo, kaj šele japonski imaginarni svetovi. Tako si vsaj predstavljam. Zato sem se odločila za knjigo, ki je napisana v avtobiografskem slogu, in to o temi, ki mi je relativno blizu in pri srcu. O čem govorim, ko govorim o teku je skrajno preprosta in iskrena knjiga o, pravzaprav, dveh stvareh. Ja, o teku, res je, in o pisanju. Ter o tem, kako sta ti dve dejavnosti odvisni druga od druge. Vsaj za Murakamija. In povsem ga razumem. Brez enega ni drugega. Večji del knjige so preprosti in dosledni opisi treningov in tekem, vmes pa pisatelj vplete še kakšno pametno spoznanje o sebi in svetu.

V svojih japonskih preganjavicah sem pričakovala, da bo branje japonskega avtorja grozno zahtevno. Ljudje namreč govorijo, pišejo in mislijo v jeziku, ki mojemu evropskemu jezikovnemu ustroju ne bi mogel biti bolj tuj. Nekako sem pričakovala, da bo temu zvesto sledil tudi prevod in da se bom s težkimi mukami prebila skozenj. Ampak ne. Med branjem sem se počutila, kot bi sedela v prijetni kavarni in se ob skodelici zelenega čaja pogovarjala s prijateljem iz otroštva. Celo na več mestih sem mu zavzeto prikimavala in si mislila "A dej nehi, a ti tud?" Vsekakor naslednjič iz knjižnice odidem z Murakamijem pod roko na še kakšno skodelico.

P. S.: Izzivam te, da prebereš knjigo in NE greš teč.

ponedeljek, 13. avgust 2018

Poletna branja


Za ljudi, ki radi berejo, velja, da naj bi bili osamljeni, meni pa so knjige pomenile pot iz osamljenosti. Če si takšne vrste, da preveč razmišljaš o stvareh, ni ničesar samotnejšega, kakor če si obkrožen z množico ljudi na drugi valovni dolžini. (Matt Haig, Zakaj je vredno živeti)

In jaz navadno kar sem. Zato je ključnega pomena za moje preživetje, da se obkrožim s knjigami, ki mi zagotavljajo zavedanje, da svojo valovno dolžino delim še s kom, četudi se ta ne nahaja ravno v moji valovni bližini.

Koliko ljudi bo našel človek, ki je ravnokar prebral morda eno najboljših angleških knjig, s katerimi bi se lahko pogovarjal o njej? ... Prav nikogar ne bo našel, s komer bi se pogovarjal o tem, temveč mora molčati. (Henry David Thoreau, Walden)

No, jaz si molče kaj zapišem.



Pred nekaj meseci sem odkrila Matta Haiga in prebrala njegovo How to Stop Time. Na včerajšnjem izletu v knjižnico, katerega namen je bil sicer nabrati nekaj kartonk in slikanic za mala mulca, pa je s police vame posvetila njegova Zakaj je vredno živeti (Reasons to Stay Alive). Prisrčna knjižica o eni najbolj groznih in smrtonosnih bolezni. Redko katero knjigo sem prebrala v enem dnevu, morda dve ali tri v celem življenju. Sem počasna bralka. Tole pa sem včeraj popoldne prebrala na dah in uspelo mi jo je brati tudi medtem, ko sta mala mulca plezala in skakala po meni. Matt Haig mi sede, ker je nežen, preprost in iskren. Ne olepšuje, ne potencira, ne dramatizira, izlušči bistvo, prizna. Knjiga te potegne, tudi če se nikoli v življenju nisi od blizu srečal z depresijo. Kar je po mojem mnenju malo verjetno, saj sem prepričana, da je vsakega od nas vsaj nekoliko oplazila, če ne nas osebno, pa koga od bližnjih. Poleg brutalno iskrene predstavitve, kaj pomeni biti depresiven in tesnoben, in kako ti dve obolenji funkcionirata, pa v ravnovesju s tem knjiga ponudi ogromno upanja, veselja in življenjskih smislov, na katere se je prijetno in koristno spomniti tudi, če ti depresija še nikoli ni prekrižala poti. Še posebej pa mi je všeč, kako jasno in neposredno za eksponenten porast depresije in anksioznih motenj okrivi določene pridobitve sodobnega sveta, ki jim je skupno to, da v nas vzbujajo skrbi in strah. In s spodnjim se strinjam as hell:

Svet je vse bolj tako urejen, da nas spravlja v depresijo. Sreča ni pretirano dobra za gospodarstvo. Če bi bili zadovoljni s tem, kar imamo, zakaj neki bi potrebovali še kaj več? Kako komu prodaš vlažilno kremo proti staranju? Tako, da ga prepričaš, da ga mora staranje skrbeti. Kako ljudi pripraviš do tega, da volijo določeno stranko? Spraviš jih v strah zaradi priseljencev. Kako jih pripraviš do tega, da se zavarujejo? Tako, da jih prepričaš, da se je treba vsega bati. Kako jih pripraviš do lepotne operacije? S poudarjanjem njihovih telesnih hib. Kako jih pripraviš do gledanja televizijske oddaje? Prepričaš jih, da jih mora skrbeti, če jo bodo zamudili. Kako jih pripraviš do nakupa novega pametnega telefona? Prepričaš jih, da bodo sicer zaostali za svetom.
Če si kar miren, če si zadovoljen z nenadgrajenim obstojem, je to nekakšno revolucionarno dejanje. Poslovanje bi trpelo, če bi se sprijaznili z življenjem, kakršno je.
In vendar nimamo drugega sveta, v katerem bi lahko živeli. Če dobro pogledamo, je svet poln stvari in reklam in v resnici ni življenje. Življenje je vse drugo. Življenje je to, kar ostane, ko vso to navlako odstraniš ali se vsaj nekaj časa ne meniš zanjo.



Lepoti včasih koristi, če se ne zmenimo zanjo, ker šele tako zares zaživi. (Elizabeth Gilbert, Pečat stvarjenja)

Nekatere knjige se ti s polic ponujajo, kot se prostitutke ponujajo na cesti. Nastavijo se na višino tvojih oči in ti presekajo pot, da ne moreš mimo, ne da bi jih vzel s sabo. Tako se je zgodilo tudi s Pečatom stvarjenja (The Signature of All Things) Elizabeth Gilbert in še vedno mi ni jasno, kaj ta knjiga pravzaprav išče v naši osnovnošolski knjižnici. Poleg tega, da je po eni strani prav zares znanstvena (biološko-botanična), in če te zanimajo te reči, bo zate najbrž krasna poslastica, je pa po drugi strani tudi hudo opolzka. A najbrž poučno opolzka, kaj jaz vem. Vsekakor napisana inteligentno duhovito, kar pri pisateljici občudujem in v čemer neznansko uživam, tudi če sem se morala prebiti čez več deset strani natančnih botaničnih opisov rastlin, za katere še nikoli v življenju nisem slišala. Špeh 550 strani drobnega tiska, a svež zorni kot na zgodovinsko dogajanje v znanstvenih in družbenih krogih 18. in 19. stoletja. Smešna življenjska usoda neke ženske, po kakršnih običajno ne snemajo holivudskih filmov, ker najbrž ne bi bilo preveč gledljivo, kar ne pomeni, da zgodba ni sočna in polna nepričakovanih zapletov in razpletov. Globok poklon tudi prevajalki, ki je obogatila moj besedni zaklad, še posebej na področju opolzkega izrazoslovja 19. stoletja. Škodit ne more.



The Element Kena Robinsona sem vzela pretežno iz strokovnih vzgibov, a mi je knjiga popihala tudi na zasebni del duše. Marsikdo je že naletel na Robinsonov odmeven TED govor, ki izhaja iz vsebine te knjige. Je ostra kritika praktično vseh do zdaj uveljavljenih šolskih sistemov, še posebej testov za ugotavljanje inteligence in nadarjenosti, predalčkanja in hierarhičnega urejanja predmetnih področij ter najrazličnejših standardiziranih eksternih preverjanj. Z njegovimi kritikami se ne bi mogla bolj strinjati, čeprav sem se kot sestavni del nekega šolskega sistema, ki je žal (in še postaja) skrajno zahodnjaški, počutila nekoliko zaščitniško, ne sicer toliko do samega sistema, ampak do svojega lastnega dela. Malo sem razočarana edino nad neravnovesjem med kritiko in ponujenimi rešitvami. Če ne drugega pa knjiga ponudi lepo število zanimivih življenjskih zgodb različnih znanih in uspešnih ljudi z različnih področij in je tako koristna za širjenje splošne razgledanosti. Močno pa ji štejem v plus tudi avtorjev smisel za humor in samoironijo. 


Vsak človek se mora ponovno seznaniti s točkami na kompasu vsakokrat, ko se zbudi, pa naj bo iz spanca ali kakšne raztresenosti. Dokler se ne izgubimo, z drugimi besedami, dokler ne izgubimo sveta, se ne začnemo iskati ter spoznavati, kje smo in kakšen je neskončni obseg naših odnosov. (Henry David Thoreau, Walden)

Za konec poletja sem se končno odločila za tole ameriško klasiko, o kateri sem se učila na faksu, prebrala iz nje že nešteto citatov, redno jo srečujem na priporočilnih bralnih seznamih, splošnih in takšnih posebej za ljudi, ki jim je blizu minimalizem, na koncu pa je odločilo to, da se nanjo močno naslanja tudi knjiga The Last Child in the Woods Richarda Louva, skozi katero se prebijam že nekaj časa in o kateri morda kdaj drugič. Sicer pa klasika, ki jo nekdo z mojo izobrazbo in poklicem pač mora prebrati. Bolje pozno kot nikoli.

Walden: življenje v gozdu (Walden; or, Life in the Woods) Henryja Davida Thoreauja je najbrž eno tistih del, ki obveljajo za zmeraj in ki dokazujejo, da čas pravzaprav ne prinaša sprememb, ki bi bile bistvene, ampak povzroča le nežno valovanje na gladini človeškega obstoja. Besedilo je staro več kot 160 let, v katerih se je človeštvu zgodilo toliko sprememb, kot se jih ni v nekaj stoletjih pred tem. A dejstva, da se človeški možgani niso spremenili že od dobe jamskega človeka z medvedovo kostjo v nosu, preprosto ne moremo zanikati in nobena tehnološka pogruntavščina ne bo temu kos.

Smešno mi je prebirati, na kakšen način je nekdo v predprejšnjem stoletju na drugi strani sveta videl in razmišljal o istih vprašanjih in družbenih nesmislih, s katerimi se še vedno ali pa spet ubadamo danes, na primer preobilje, materializem, obsedenost z lastnino, poveličevanje dela in zgaranosti, nezmožnost uživanja v življenju, pomanjkanje pristnega stika z naravo, pomanjkanje pristnega stika s samim seboj. Nič novega, torej. Napredek je očitno iluzija.

Okej, sam žanr in slog pisanja nista ravno my cup of tea. Zase sem iz besedila izluščila le nekaj drobcev, ki so me ganili ali potrdili moje že obstoječe slutnje. Nisem se aktivno poglobila v to hvalnico Narave, zato tudi precej nisem razumela; za moj okus je besedilo po eni strani preveč tehnično in naturalistično podrobno (če vam je pri srcu biologija, vam utegne biti všeč), po drugi strani pa preveč pesniško transcendentalno. Ampak knjiga je ena tistih, ki so strašno quotable, zatorej, če vas zanima:

O moči narave -
Narava ne sprašuje in ne odgovarja na vprašanja, ki jih postavljamo smrtniki. Davno nazaj je sprejela svojo odločitev.

O moči misli -
Javno mnenje je šibek tiran v primerjavi z našim zasebnim mnenjem. Kar človek misli o sebi, to določa, ali bolje, nakazuje njegovo usodo.

O prepadu med videzom in resničnostjo, med bogato zunanjostjo in revno notranjostjo -
Večina razkošja in številna tako imenovana življenjska udobja ne le niso nujni, temveč dejansko zavirajo plemenitenje človeštva ... Kar se tiče luksuza in komforta, so najmodrejši vedno živeli preprostejše in skromnejše življenje kakor revni.

Ko kmet pride do svoje hiše, zaradi tega morda ni bogatejši, ampak revnejši, in morda ima hiša njega namesto on njo ... Medtem ko civilizacija izboljšuje naše hiše, ne izboljšuje enako ljudi, ki prebivajo v njih. Ustvarja palače, ni pa tako lahko ustvarjati plemičev in kraljev.

Narodi so obsedeni z nezdravim častihlepjem, da bi spomin nase ovekovečili z veliko količino klesanega kamna, ki ga pustijo za sabo. Kaj ko bi se enako potrudili z brušenjem in piljenjem svojega vedenja?

O modi -
Kar se tiče oblačil, nas morda, ko si jih nabavljamo, pogosteje vodita ljubezen do novosti in upoštevanje mnenj kakor pa resnična uporabnost ... Nobenega človeka nisem nikoli slabše presojal zaradi zaplate na oblačilih; sem pa prepričan, da je ponavadi bolj zaželeno nositi modna ali vsaj čista in cela oblačila, kakor imeti čisto vest ... Če se gospodovim nogam pripeti nezgoda, je to pogosto mogoče popraviti; če pa se podobna nezgoda zgodi hlačnicam njegovih hlač, ni pomoči; saj ne razmišlja o tem, kaj je resnično vredno spoštovanja, temveč kaj se spoštuje ... Človek, ki je končno našel nekaj, kar bo delal, za to ne potrebuje nove obleke ... Pazite se vsakega posla, ki terja nova oblačila, ne pa novega človeka, ki jih bo nosil ... Vsaka generacija se smeji stari modi, vendar pobožno sledi novi.

Gos ostane gos, kakorkoli jo oblečete.

O minimalizmu -
Človek obtiči, ko pride skozi luknjo ali odprtino, naloženi tovor opreme pa mu ne more slediti.

Človek je toliko bogat, kolikor stvari si lahko privošči pustiti na miru.

Življenje je najslajše tik ob kosteh ... Odvečno bogastvo lahko kupi le odvečne stvari. Da bi kupili tisto, kar potrebuje duša, ne potrebujete denarja.

O zasvojenosti z dnevnimi novicami in črno kroniko -
V časopisu še nisem prebral novice, ki bi si jo bilo vredno zapomniti. Če preberemo, da so človeka oropali, umorili ali je umrl v nesreči, ali da je pogorela hiša, nasedla ladja, je razneslo parnik, da so na Zahodni železnici povozili kravo, ubili steklega psa ali o navalu kobilic pozimi - nam ne bo treba nikoli več brati o tem. Enkrat je dovolj.Če ste spoznali načelo, kaj vam mar nešteto primerov in uporab?

O introvertiranosti -
Mislim, da je dobro za zdravje, če smo večji del časa sami. Če smo v družbi, tudi v najboljši, smo kmalu utrujeni in izčrpani. Rad sem sam. Nikoli nisem našel tako družabnega družabnika, kot je samota.


O čuječnosti -
Ob enem samem blagem dežju postane trava za veliko odtenkov bolj zelena. Tako postajajo ob dotoku boljših misli naši obeti svetlejši. Blaženi bi bili, če bi vedno živeli v sedanjosti in izkoristili vse, kar nas doleti, tako kot na travo vpliva tudi najskromnejša rosa, ki pade nanjo; in če ne bi zapravljali časa z obžalovanjem zaradi zamujenih priložnosti, čemur pravimo, da je naša dolžnost. Mudimo se v zimi, pomlad pa je že prišla.

ponedeljek, 19. marec 2018

Matt Haig - How to Stop Time


"That would be very unwise."
"Sounds exactly like me."

*

Najčudnješi način, kako sem naletela na Matta Haiga, in ne bom se niti spuščala vanj. (Rečem naj le, da očitno nekdo še vedno bdi nad mojim navdihom, ga spretno usmerja ter razvija in vzgaja moje preference.) Po izsiljenem naključju sem našla pesem Self-help, ki govori o vsem, s čimer je v zadnjem času okupiran moj um. Kratko in jedrnato. In ker se naslov knjige na pesem neposredno navezuje in ker se je nad njo navdušila celo moja kraljica Marian Keyes ("How to Stop Time is a beautiful, and necessary book. I feel very lucky to have read it. It is magical, intriguing and at times, very sad. A triumph."), bo Matt Haig dobil to čast, da bo preskočil čakalno vrsto 24 naslovov v Kindle Storu in se tale večer naložil na mojo napravico.

Običajno ne berem znanstvene fantastike. Khm. Nikoli je ne berem. Te obsežne metafore, dolge več sto strani, skozi moje procesiranje nehajo biti metafore. Spozabim se, padem noter in jih začnem brati preveč dobesedno. Ne vem, morda znanstvena fantastika sploh ni mišljena, da jo bereš kot metaforo, ali pa je, nikdar nisem tega raziskovala. Vem tudi, da ima vsak pravico brati kakor mu paše in da pri sprejemanju umetnosti prav in narobe ne obstajata. Jaz se bolj najdem v realističnem eskapizmu in lahko trdiš, da je tudi to neke vrste znanstvena fantastika, če tako hočeš. Težko ti bom oporekala. Spoznavam pa, da nekateri ljudje pišejo knjige tudi zato, da se ob tem zabavajo, kar je po mojem najplemenitejši in najčistejši možni vzgib za pisanje. In zato bom za Matta Haiga naredila izjemo in za trenutek zapustila varno območje svojega eskapističnega predalčka z nalepko 'ženski realizem' ter stopila na z moje strani že dolgo nedotaknjen teritorij fikcije moških avtorjev.


*


ANY TRUTH THAT PEOPLE AREN'T READY TO BELIEVE IN SOUNDS LIKE SCIENCE FICTION.

Zadnje čase se mi nenehno dozdeva, da so moje misli razgrnjene kot časopis in da imam nekaj vztrajnih bralcev, ki jih komentirajo skozi zrežirana naključja. Lahko rečeš temu vraževerje, preganjavica, pomanjkanje pametnejših stvari za počet ali preprosto norost. Stvari se mi dogajajo strukturirano, načrtovano in me nekam vodijo. Na pot mi pride ta knjiga. Na pot mi pride ta človek. Na pot mi pride ta beseda, ta pogovor. Vse že dolgo potuje v moji smeri. Pa vendar mi prekriža pot istočasno. Naključja, ki se morajo zgoditi. Nespečnost, ko se misli iz različnih smeri sredi noči srečajo in spletajo unikatne vzorce. Poezija, ki izteguje svoje roke preko meja dovoljenega. Besede, ki jih uganem le jaz. Igranje klavirja, ki je breztežno in osvobajajoče kot tek po travniškem kolovozu. Minimalizem. Dihanje, skupno sidro. Na pot mi pride vprašanje v obliki nočnih sanj in ne dolgo za tem vanj kot komet trešči odgovor v obliki neke pesmi, nekega čarobnega trenutka, zaznavnega samo tistemu, ki mu je namenjen. Znanstvena fantastika, v katero šele počasi začenjam verjeti. Puščam si. Puščam se s povodca. Čarovnija. Vsak verjame tistemu, čemur rabi verjeti. 

Possibility is everything that has ever happened. The purpose of science is to find out where the limits of possibility end. When we have achieved that - and we shall - there will be no more magic, no more superstition, there will just be what is.

Ves čas se sprašujem, ali se energije medsebojno pogojujejo. Ali moja energija izsili tvojo ali obratno. Katera je bila prej in odkod je prišla. Menda da se energija ne ustvari iz nič, ampak se samo pretvarja. Ali se obe energiji zgodita hkrati in ena brez druge sploh nima moči?

Seveda sem dobesedno padla v zgodbo in jo vzela ... dobesedno. Verjetno bo minilo kar precej časa, preden bom nehala hoditi po svetu z našpičenimi očmi in ušesi in iskati albe ter ljudi spraševati, koliko so stari v resnici. Ampak dejstvo je, da je to najbolj logična razlaga nekaterih ljudi. Nekatere ljudi lahko razumeš samo tako. Nekateri preprosto niso stari toliko, kot so videti. Pika. Medtem ko sem jih srečala že nekaj, ki jih je telo prehitelo in so sami sebi bolj ali manj v posmeh, poznam k sreči tudi takšne, katerih telo zaostaja za zrelostjo njihovega duha. Le oči namigujejo, da so videle in razumele že več. 

Knjiga je poslastica. Obsega cel svet in cel čas in celotnega človeka. Čeravno sem se skozi prvo polovico prežvečila precej zadržano (pri čemer ne zanikam, da so bili dejavniki povsem subjektivni), sem drugo polovico prebrala v dveh dneh in morala branje večkrat prekiniti zaradi brisanja solz in smrklja. Podčrtavala sem cele odstavke, tako univerzalna je. Nekaj tega bi rada delila s tabo, da boš vedel, da nisi sam.

Places don't matter to people any more. Places aren't the point. People are only ever half present where they are these days. They always have at least one foot in the great digital nowhere.

Tudi mene boli, ko gledam, kako se ljudje, ki jih imam rada, namerno izgubljajo v digitalni praznini. Nenehno pogledujemo v svoje žepne ure alias pametne naprave, računalnike, brskalnike, omrežja in iščemo boljše življenje, ko pa je le-to v resnici samo en pogled stran. Samo en pogled stran od žepne ure alias pametne naprave, računalnika, brskalnika, omrežja tega ali onega je naše življenje. Tisto, ki je za nas v tistem trenutku najbolj pravo in pravilno in edino koristno. In vsi odgovori se skrivajo v tem trenutku in ne v googlovih možganih. Sicer pa ljudje že od nekdaj iščemo pobege iz danega trenutka in vedno jih bomo. Včasih je preprosteje po svoje interpretirati vse, kar je že bilo, ali prerokovati tisto, kar šele prihaja. This is why we sometimes want to return to the past, because we know it, or we think we do. Vse to je nič, praznina, nikjer. Sedanjost je edini čas, ki ga zares imamo v oblasti, ki je realen in je zato zares realno le tisto, kar se dogaja zdaj. Sedanjosti se ne da manipulirati, popravljati in interpretirati. Pred njo ne moremo lagati in je potvarjati. V njej smo lahko samo iskreni in pristni, drugega nam ne dovoljuje.

Zame najlepši košček knjige pa je tale ali zakaj igramo klavir:

I haven't truly lusted after another human being for centuries, but when I look at Camille, when I hear her kind, strong voice, when I see the delicate creases around her eyes, when I feel the skin of her hand against the skin of mine, when I look at her mouth, my mind switches to what it would be like to be with her, to lose my way with her, to whisper longings into her ear, to devour and be devoured. To wake up in the same bed and talk and laugh and be in comfortable silence with her. To give her breakfast. Toast. Blackcurrant jam. Pink grapefruit juice. Maybe some watermelon. Sliced. On a plate. She would smile, and I see it in my mind, the smile, and I would dare to feel happy with another human being.

     This is what playing the piano does.
     This is the danger of it.
     It makes you human.

Zaradi ljubezni igramo. Samo zaradi nje.
*

I will worry later about what I have just said. The truth that has passed between us. But right now, it is nothing but a release.

četrtek, 01. marec 2018

Emmanuel Macron - Revolution

"Zgodovina naše države nam je vcepila nepopustljivo voljo boriti se proti konformizmu, ko je naše prepričanje močno in iskreno."


Vzbudila mi je zanimanje njegova osebna zgodba o predrznosti in odločnosti, ki ju potrebuje petnajstletnik, da svoji štiriindvajset let starejši učiteljici, poročeni in z družino, obljubi, da se bo nekega dne z njo poročil - in to kasneje tudi uresniči. To dosti pove o človeku, ne? Ko sem kratek povzetek njune zgodbe slišala po televiziji med njegovo predsedniško kampanjo, sem se nasmejala in si mislila, kakšen frajer. Priznam, knjigo je izbral rumeni del mene, kupila je nisem zato, da bi iz prve roke spoznala Macronove politične ideje, ampak zato, da bi se naslajala nad njegovo ljubezensko zgodbo, ki je, milo rečeno, nenavadna. Kontroverzna? Na meji legalnega? Ali pa morda povsem običajna, le da sta si jo onadva upala izživeti? Se morda takšna zgodba lahko zgodi le v Franciji? Zakaj ga nikoli v življenju niso zanimale njegove vrstnice ali mlajše ženske, kot je to za fante in moške običajno? Od kod mu pri petnajstih zrelost, da je videl preko mladostne lepote, ki se mu je ponujala pri njegovih vrstnicah, in stoodstotno zaupal svojim občutkom, da je njegova učiteljica francoščine in latinščine, Brigitte Auziere, gospa pri devetintridesetih, tista prava? Prva, v katero se je zaljubil, pri rosnih petnajstih, je ostala ena in edina. In prav lahko bi bila njegova mama, njena hči je bila celo njegova sošolka. In kaj je ob tem doživljala ona? Če izvzamemo neizogibno okoliščino, da je bila poročena in je imela otroke, kako se zrela in izjemno inteligentna ženska spopade z dejstvom, da se je vanjo zaljubil njen mladoleten učenec, po definiciji otrok, in ji to razkril? Kako ga sprva sploh lahko jemlje resno? Kako se spopade sama s seboj, ko ugotovi, da se njegovemu neznosnemu šarmu, talentom, zrelosti in genialnosti ne bo mogla upreti?

Če bi bila situacija obratna in bi šlo za zaljubljenost med učenko in njenim učiteljem, poudarjajo nekateri, javnost zgodbe ne bi doživljala niti slučajno tako vzneseno romantično kot jo v tem primeru. Splošno mnenje, sem prepričana, bi bilo prežeto z odporom, s perverznostjo in bi njun odnos v en glas obsodilo. Je torej doživljati zgodbo zakoncev Macron kot čisto in romantično sploh pošteno? Zdravo? Ali dopuščati, da se takšna čustva udejanjijo v realnosti, pomeni prezreti, da gre za pedofilijo in izkoriščanje nadrejenega položaja učiteljice? Ali pa situacija preprosto ne more biti primerljiva s tisto, v kateri bi bila spola zamenjana?

Moškim se v družbi že tako ali tako pripisuje pozicija moči. Še posebej izrazito pozicijo moči pa si izborijo še posebej osebnostno močni moški. Če je tak moški še dvakrat starejši od ženske, ki si jo zastavi osvojiti, še posebej pa, če gre za mladoletno dekle, je vprašanje vsestranskega izkoriščanja njegovega položaja povsem na mestu. V primeru Macrona sta bila spola zamenjana, poleg tega pa je bil pobudnik za razvoj romantičnega razmerja on in se mu je ona dolgo upirala. Celo tako, da je na njeno prigovarjanje (pa tudi zahteve svojih staršev) pri šestnajstih nadaljeval šolanje v Parizu, 120 km stran od njunega domačega mesta.

V Franciji starost petnajst let predstavlja spolno polnoletnost. Ali je to moralno ali ne, je stvar intimne presoje posameznika, ki temelji na osebnih izkušnjah. Dejstvo je, da se je francoska družba dogovorila, da je petnajst let dovolj, da človek samostojno presoja o tem, s kom se želi zapletati v spolna razmerja in s kom ne ter na kakšne načine. Težko pa verjamem, da je bila pri Macronu in njegovi učiteljici v ospredju želja po spolnosti in da sta imela spolne odnose pred njegovo zakonsko polnoletnostjo. Prekoračila nista nobene zakonske meje. Med njiju se je prikradla ljubezen, kot pravi on. Na začetku je šlo za srečanje njunih umov, ki se je razvilo v čustveno bližino in kasneje v strast. Nekaj mesecev sta vsak petek več ur preživela skupaj ob pisanju njune igre, ki sta jo kasneje tudi postavila na oder. Pisanje je postalo izgovor za srečevanje. Zdelo se mu je, da se poznata že od nekdaj. In kot je dejala Brigitte, samo onadva vesta, v katerem trenutku je njuna zgodba postala ljubezenska.

Njegova plat njune ljubezenske zgodbe je pravzaprav neverjetno viteška. V isto žensko je zaljubljen že od začetkov svoje adolescence, vseskozi ji je bil zvest, navkljub vetru v prsi, kot pravi. Po več kot desetih letih je uresničil svojo zavezo in se z njo leta 2007 poročil. In zdaj, ko je na vrhuncu svojega življenja, ko mu ljudje jedo z dlani, ko bi lahko cel svet bil njegov, jo še vedno obožuje, samo njo, gospo pri petinšestdesetih, babico sedmim vnukom. Kaj natančno bi tu lahko obsojali?

Edini madež, ki ga nosi njuno razmerje, je dejstvo, da je zaradi njega po 22 letih zakona zapustila svojega moža in očeta svojih treh otrok.

*

"Ko sem se odločal o smeri, v katero bo šlo moje življenje, sem hotel svoj svet - svojo lastno avanturo," pravi o izbiri svoje poklicne poti. V petčlanski družini je edini, ki ni zdravnik. In edini še v marsičem drugem. S strani staršev in starih staršev je bil deležen izjemne pozornosti in skrbi za njegovo izobrazbo. Družina ga je vselej tudi podpirala v razvijanju neodvisnosti. V otroštvu je imel ozek krog ljudi, s katerimi se je družil; obkrožen je bil bolj ali manj le z odraslimi - njegova edina družba so bili sestra, brat, starši in stari starši. Kot otrok je večino svojega časa preživel sam, zadovoljno potopljen v knjige in svoje lastno pisanje, odmaknjen od sveta, a ne od realnosti. "Stvari so pridobile na vrednosti, ko so bile opisane, in so bile včasih bolj resnične kot resničnost sama," pravi, ko se spominja, kako je iz povprečja izstopal že v mladosti. "Moja edina potovanja so bila tista znotraj moje glave."

Zaveda se, da je bilo odraščati v družini, ki se je tako podrobno in skrbno zanimala za njegovo izobrazbo in razgledanost, pravo razkošje. Verjetno je pri Emmanuelovi naklonjenosti do Brigitte posredno vlogo imela tudi njegova babica učiteljica, s katero sta si bilo zelo blizu in ki je morda Macronova življenjska vzornica. Skupaj sta naglas brala francoske klasike, se učila slovnico, zgodovino, zemljepis ... Spominja se skrbnega, ljubečega in intimnega vzdušja, s katerim je bil prežet njun odnos. Pripovedovala mu je zgodbe in svojega življenja, o svoji mladosti, prijateljstvih, o vojni. Izhajala je iz revne in nepismene družine in imela je srečo, da je naletela na učitelja filozofije, ki jo je spodbujal, da se izobrazi za učiteljico, kar ji je nekaj let pred vojno tudi uspelo. Svojemu pedagoškemu delu je bila predana s strastjo. S svojimi učenci je preživljala tudi svoj prosti čas in jih ob popoldnevih vabila k sebi domov, kjer so skupaj pili vročo čokolado in poslušali Chopina, kot je lahko Macron kasneje prebiral v pismih, ki so ji jih pisali njeni nekdanji učenci. Njeno življenjsko poslanstvo je bilo na njenem lastnem primeru otrokom pokazati, kako znanje vodi k svobodi. Še posebej pa se je trudila, da bi svoja spoznanja o pomenu znanja lahko prenesla na dekleta, kot je bila nekdaj ona sama.

Babičin vzor in dejstvo, da je svoje otroštvo preživel zelo akademsko, sta morda Macrona vodila k njegovi zgodnji zrelosti, preudarnosti in jasno urejenim prioritetam. Njegova družina mu je poleg tega dala izjemno spoštovanje do učiteljskega poklica in do žensk. Na nek način sta si babica in Brigitte morda celo podobni.

Macron se je vse do njune poroke trmasto boril z okoliščinami in splošno sprejetimi normami, ki so ovirale njuno zvezo. Poudarja pa, da do poroke najbrž ne bi prišlo brez Brigittinega izstopajočega poguma ter velikodušne, potrpežljive in trdne vztrajnosti. Zaveda se, da ga na začetku ni mogla ljubiti zaradi udobja in varnosti. Tega ji zaradi svoje mladosti seveda ni mogel nuditi in temu se je zaradi njega odrekla. Zaradi njene predanosti in hrabrosti, s katerima je postopoma svoje otroke in okolico pripeljala do razumevanja in sprejemanja njune sprva nepredstavljive realnosti, jo občuduje. Izjemno jo ceni tudi kot predano učiteljico, občutljivo za osebne stiske svojih učencev, ter kot skrbno in zahtevno mamo.

A zavedam se, da je on v tem odnosu imel lažjo vlogo. Ponudil se ji je, postavil jo je v križišče, na njej pa je bilo, da izbere pot. Težko si predstavljam, s kakšnimi notranjimi konflikti je morala razčistiti in katere demone je morala vse premagati - najprej svoje lastne in nato še tiste, ki so prišli iz okolice. Šestnajst let proti štiridesetim. Kako dolgo si je dopovedovala, da je on še otrok in povrhu tega še njen učenec? Kdaj temu ni zmogla več verjeti? Kako se je v njeni glavi zgodil preskok s percepcije njega kot otroka na percepcijo njega kot bitja s seksualnim potencialom? Ali je v sebi kdaj začutila gnus do svojih lastnih občutkov, okus po pedofiliji? Kako je opravila s tem? Kako je dosegla, da je nanj začela gledati in ga sprejemati kot sebi enakovrednega partnerja? Je bilo težje opraviti s tem ali pripraviti svoje najbližje do tega, da so sprejeli njena čustva do njega in to nenavadno zvezo? Odgovore na vsa ta vprašanja poznata samo onadva in njuna najožja družina in prav je tako. Vsekakor jo občudujem tudi jaz, kajti očitno ji je vse to uspelo izpeljati s francosko milino in eleganco. Za kaj takega moraš biti meni nepredstavljivo zrel, močan, zaupljiv in prepričan v čistost svojih čustev. Moj poklon, gospa in gospod Macron, ter še na mnoga leta.

torek, 20. februar 2018

Za minimalizem v šoli

pixabay.com

Minimalizem razumem kot ustvarjanje prostora za stvari, ki so zares pomembne. Po desetih letih poučevanja angleščine ugotavljam, da se pri svojem delu ukvarjam z veliko nepotrebnega balasta, tako pri pouku, ki ga oblikujem sama, kot tudi pri širšem šolskem delu, ki ni v celoti v moji oblasti.

Veliko šare se je v šolskem delu nabralo zaradi zunanjih dejavnikov. Prinesel ga je sicer dobronameren, a slabo premišljen in nekritično ovrednoten sistem devetletne osnovne šole z nepreglednimi seznami obveznih in neobveznih izbirnih predmetov, ki povzročajo silno razpršeno pozornost v obdobju, ki ga od vsega najmočneje zaznamujejo motnje pozornosti kot najpogostejše učne težave učencev. Učence prezgodaj silimo k izbiranju in k samostojnemu odločanju in jim s tem nalagamo odgovornosti, za katere še niso dovolj zreli ter jim tako prej škodujemo kot koristimo. Iz istih razlogov se mi nepotrebna zdi tudi marsikatera interesna dejavnost. Osebno bi podprla le tiste, ki pri učencih razvijajo področja osebnosti, ki pri predmetih obveznega pouka ne pridejo do veljave. Menim, da so tako širok nabor predmetov in dejavnosti v tako zgodnjem obdobju otrokovega izobraževanja nepotrebni in akademski pristopi k poučevanju, h katerim nas silijo preobsežni učni načrti, popolnoma zgrešeni. Pozabljamo, da gre za osnovno šolo, katere poslanstvo bi moralo biti razvijati in krepiti temeljna področja otrokove osebnosti, njegovo ustvarjalnost ter zagotavljati osnovno splošno razgledanost na nekaj osnovnih predmetnih področjih, kot so jezik, matematika, naravoslovje in družboslovje. Predmeti, ki so se nekoč imenovali vzgojni (likovna umetnost, glasba, šport, tehnika, gospodinjstvo), bi se morali osredotočiti na razvijanje notranje potrebe po ustvarjalnosti in izražanju ter to z izključno praktičnimi pristopi tudi omogočati. Razmerje med količinami ur posameznih predmetov bi moralo biti izenačeno. Poveličevanje enega predmeta nad druge v razmerju 5:1 (ur tedensko) otrokom pošilja pomembno sporočilo: če sem dobra v slovenščini, sem petkrat boljša učenka kot ti, ki si dober v gospodinjstvu. Pa čeprav vsi vemo, da je konec koncev gospodinjstvo veliko bolj bistven del življenja in mnogo bolj vpliva na kakovost našega vsakdana kot slovnična in pravopisna pravila. Strokovni delavci v izobraževanju smo tu zato, da otroke usmerimo na pot, ki jim omogoča najbolj optimalen razvoj. Te odgovornosti ne bi smeli prelagati na nezrele otroke, ki se še niso zmožni zavedati pomembnosti optimalnega razvoja, kaj šele tega, kako ga doseči, in/ali na njihove starše, ki se ukvarjajo vsak s svojim poklicem, osebnimi izkušnjami s šolo in z vsakodnevnim preživetjem.

Razumem, da je šola odraz družbe. A občutek imam, da smo popolnoma izgubili fokus in kompas. Živimo v družbi, ki nam na dlani ponuja vse informacije in možnost doživeti vse, kar na tem svetu obstaja. V šoli bi morali znati temeljito prefiltrirati vse vplive, preden jih spustimo v svoje delo z učenci, ne pa nekritično sprejemati nepregledne sezname novih idej, pristopov, metod, teorij, načel, ki niso vedno v skladu drug z drugim in zato še toliko bolj povzročajo učiteljevo notranjo zmedo in razklanost. Prav tako ni treba čutiti moralne dolžnosti sodelovati v vsakem natečaju, pri vsakem projektu in na vsakem tekmovanju ter kupiti vsake novoizdane knjige ali učbenika ter v učilnico sprejeti vsakršne sodobne tehnologije. Dobro je biti informiran, učitelji moramo biti na tekočem z novostmi in se jih ne bati, vendar morajo biti naša izobrazba in izkušnje zanesljiv filter, skozi katerega se precedijo vsi zunanji poskusi vplivanja, ki neredko vdirajo v naše učilnice pod masko visoke strokovnosti in koristnosti, v resnici pa služijo le takšnim in drugačnim komercialnim namenom.

Odraz današnje družbe je tudi dejstvo, da se vse preveč ukvarjamo z najrazličnejšimi zunanjimi podobami, kajti to je v svetu, ko mora vse na prvem mestu dobro izgledati, biti nato pofotkano in dokumentirano nekje na spletu, pač najbolj pomembno. Šola mora imeti vizijo, himno, slogan, zastavo, grb, logo, privlačno spletno stran, publikacijo. Nujno je, da je okronana za ekošolo, kulturno šolo, rastočo šolo in kaj jaz vem, kaj še vse, oz. je sramotno, če teh nazivov nima. Na kakšen način to pozitivno vpliva na rast in razvoj učencev, ki se podijo po njenih hodnikih in je njihova edina potreba zdravo otroštvo, mi do sedaj še nihče ni prav dobro utemeljil. Kakšno je razmerje med delom, ki ga v pridobivanje vseh možnih certifikatov  vlagajo učitelji, in tistim delom, ki ga temu namenijo učenci? Vse te značke in nalepke jemljejo ogromno našega delovnega časa, miselne energije in konec koncev tudi denarja. Prazne, nepotrebne floskule. Edina zastava, ki naj plapola v imenu šole in njenih učiteljev, naj bodo učenci s svojimi kvalitetami in napredkom. Edino vanje je smiselno vlagati čas, energijo in denar.

Strinjam se, da so se od mojih osnovnošolskih let časi močno spremenili, kar je prineslo tudi potrebe po spremembah v izobraževanju. Danes družine funkcionirajo drugače, otroci in starši svoj prosti čas preživljajo drugače, družba se je individualizirala in digitalizirala, smo na vrhuncu dobe materializma in potrošništva in vse to se odraža tudi v tem, kako otroci sprejemajo šolsko delo in se z njim spopadajo. Šola se je od nekdaj trudila zagotavljati tisto, do česar otroci doma niso imeli dostopa in kar jim v družinskem okolju ni bilo omogočeno. Nekakšen protistrup. Mislim, da mora biti tako tudi dandanes, le da je splošna slika nekoliko obrnjena.

Kot prvi in najbolj očiten primer naj navedem izpostavljenost otrok najrazličnejšim zaslonskim napravam in aktivnostim. Iz pogovorov, ki jim imam s svojimi učenci, ugotavljam, da največji del svojega prostega časa preživijo s svojimi pametnimi telefoni na socialnih omrežjih in igrah. Sledijo jim računalniki, televizija je že zastarel izum. To ima pozitivne in negativne vplive na razvoj in oblikovanje njihovih osebnosti. Dejstvo je, da otroci in najstniki sami vsekakor niso (dovolj) kritični do kvalitete vsebin, ki se jim ponujajo oz. vsiljujejo preko njihovih najpriljubljenejših aplikacij. Ko sem odraščala jaz, je bil filter preprosto fizična nedostopnost velike večine informacij, ki za mojo starost še niso bile primerne. Danes so edini možni filter starši. Utrujeni, naveličani, preobremenjeni, raztreseni, otopeli, zmedeni starši, ki sta jim vsa ta neskončna dostopnost do informacij in njihov spekter ravno tako nedoumljiva kot njihovim otrokom in ki so svojim otrokom čustveno nedostopni, saj so tudi sami že v veliki meri odvisni od virtualnih svetov in pametnih naprav. Zaradi vsega tega dopuščajo svojim otrokom, da vladajo. Starši nimajo več energije, da bi svojim otrokom postavljali jasne in zdrave meje. Otroci tako dobivajo občutek in potrditve, da jim vse samoumevno pripada in da niso odgovorni za nobeno stvar, niti sami zase ne.

Druga bistvena sprememba, ki se je oblikovala kot posledica digitalizacije, sta nestrpnost in neučakanost. Samoumevnost takojšnje zadovoljitve. Briljantne rezultate pričakujemo takoj. Zdaj. Na klik. Brez dela, brez truda, brez muke, brez potenja, brez bolečine, brez solz, brez časa. Otroci, ki jih poučujemo sedaj, so se v tak svet že rodili in sploh nimajo izkušnje, da se je treba za dobre stvari potruditi. A kljub vsemu napredku v tehnologiji se je za res dobre stvari še vedno treba potruditi. Tako kot nekoč. Kajti zares dobre stvari ostajajo iste, kot so že od nekdaj. Občutek, da hodiš pol metra nad tlemi, ko ti uspe doseči rezultat, za katerega si garal dolgo in ob nemogočih urah in se zaradi njega odrekel marsikateremu kratkotrajnemu užitku in premagoval svoje lastne meje. Otroci, ki jih starši tega ne naučijo, doživljajo hude šoke, ko ne dosegajo rezultatov, ki so si jih zamislili (njihovi starši) in ki mislijo, da jim ti rezultati samoumevno pripadajo, saj so vedno vse dobili, še preden so si kaj sploh zaželeli. Najprej se ne znajo spopasti z danim izzivom, nato pa niso kos še stresu, ki sledi neuspehu. V potrebi po samoobrambi krivce iščejo zunaj sebe in razvije se vzorec, ki jih bo spremljal celo življenje in jih oropal nadzora nad lastno usodo.

Vsi skupaj se izgubljamo v neskončnosti nabora informacij, ponudb in ambicij. Posledica tega pa je popolno nasprotje tega, kar bi bilo logično pričakovati. Znanja in splošne razgledanosti je čedalje manj, otroci so čedalje manj odprti za novosti, čedalje manj radovedni in vedoželjni. Včasih smo se upirali enoumju in neznanju, tako da smo se trudili vedeti več kot drugi, biti pametnejši od drugih. Bili smo hvaležni, če smo tu in tam v roke dobili revijo Gea, National Geographic je bil že pravo razkošje. Danes gre upor v obratno smer. Otroci informacij nočejo, ker jih ne morejo več obvladati. Če jih že res nujno rabijo, se poslužujejo najpreprostejših virov. Pred znanjem se zapirajo, se ograjujejo v svoje ozke svetove, saj edino te lahko še nekako obvladujejo. Če se odprejo vsemu, kar jim je danes na voljo, se izgubijo, ravno tako kot se izgubimo tudi odrasli. Pomanjkanje fokusa vidim kot eno večjih težav. Včasih nam je bil fokus samoumeven, saj nepopisnega števila dražljajev in distrakcij ni bilo. Danes imamo vse razen fokusa. Imamo neskončen nabor stimulacij, nimamo pa praznine in dolgočasja, iz česar se rojevajo želje in navdihi ter ustvarjalnost za njihovo uresničevanje.

Poleg tega pa otrokom ali pa morda vsem skupaj močno primanjkuje občutkov varnosti in topline, ki jih zagotavljata povezanost in pripadnost skupnosti. V družinah večinoma živijo bolj ali manj vsak zase, vsak pred svojim ekranom, vsak v svojem svetu. Šele v zadnjem času spoznavam, kako močno so name v mojem otroštvu vplivali taborniki. Poleg tega, da sem pri njih dobivala redne odmerke prizemljevanja preko neposrednega stika z naravo, ker sem lahko hodila po gozdu, nabirala les za kurjenje ognja, se dotikala zemlje, opazovala najmanjše podrobnosti v naravi, sem pri tabornikih doživela tudi tiste občutke izpopolnjenosti, miru, pripadnosti, povezanosti in varnosti, ki ti jih da večer, preživet še s petdesetimi ljudmi, ki so ti bolj ali manj blizu, sede okoli tabornega ognja ob petju taborniških pesmi. Skupnost je nekaj, česar današnji otroci nimajo. Nimajo pristanišča, njihovo sidro ne doseže več dna. Na valovih se morajo znajti sami.

Šola bi vsemu temu morala ponuditi protiutež. Če je otroškim življenjem zavladal digitalen svet (in ne obratno), še ne pomeni, da bi se temu morala podrediti tudi šola. Razumem argument, da je digitalizacija nova realnost in da je naloga šole pripraviti otroke na realno življenje, a le dokler govorimo o tehničnih kompetencah. Ko pa gre za nekritično izpostavljanje otrok vsebinam, ki so vprašljive kakovosti, in to samo zato, ker te vsebine pač obstajajo, so lahko dostopne in jih je nekdo uspel dobro spropagirati, bi šola morala zarisati jasno črto in sama sebe spomniti na svoje osnovno poslanstvo.

V letošnjem šolskem letu sem začutila močno potrebo po tem, da začnem iz svojih učnih programov intenzivno pospravljati in odstranjevati vso nepotrebno šaro. Rada bi se znebila učbenikov in delovnih zvezkov, ker vsebujejo preveč balasta in se postavljajo nad mano. Pri svojem pouku moram biti šefica jaz in ne nek učbeniški komplet. Če se učitelj v celoti opira na učbenike, potem je bil po mojem mnenju čas, ki ga je porabil za študij, vržen stran. Lahko bi se naučil le tistih nekaj učbenikov. Izobrazba, ki jo učitelj pridobi na fakulteti, s skrbno izbranim stalnim strokovnim izpopolnjevanjem ter predvsem z izkušnjami, bi morala biti tako močna, da ne bi rabil nikakršnih zunanjih vodnikov in letnih učnih priprav, ki jih pišejo založniki. Jaz sem tista, ki moram vedeti, kaj učenci, ki tisto leto prihajajo v mojo učilnico, rabijo. Letošnji devetošolci rabijo nekaj drugega kot tisto, kar bodo rabili devetošolci naslednje leto. Imam srečo, da lahko cilje pouka tujega jezika dosegaš po mnogo različnih poteh in se tako lahko sproti prilagajam specifikam učencev, ki sedijo pred mano. Prilagajam se njihovim interesom, razvoju, stopnji znanja in trenutni motivaciji.

Pri pouku želim gojiti vrednote, ki so bazične, preproste in prvinske. Prijaznost. Obzirnost. Spoštovanje do drugih in do sebe. Zavedam se, da moram jaz začeti prva. Če jaz ne bom takšna, tudi moji učenci ne bodo. Vsaj ne pri mojem pouku. V dobi, ko so informacije in znanje dostopni vsakomur vsepovsod, čedalje bolj  v ospredje prihaja vzgojna plat šole. In v obdobju, ko so medsebojni stiki v prostem času močno okrnjeni, je čas, preživet v šoli, tisti, v katerem se otroci naučijo obnašati in živeti drug z drugim. Poleg tega pa bi si štela za gromozanski uspeh, če bi zmogla svoje učence naučiti kaj malega tudi o tem, kako biti srečen.

Moji pristopi in metode so enostavni. Zavedam se, da se učimo predvsem s čustvi. Če v neko področje nismo čustveno vpleteni, se ga bomo učili na silo. Če se nekaj učimo na silo, naučeno ne bo z nami ostalo prav dolgo, poleg tega pa bomo razvili dolgotrajen odpor do tega področja. Če nam učenje uspe povezati s pozitivnimi čustvi in razpoloženji, smo zmagali. Mislim, da pri tem močno vlogo igrata splošna klima v učilnici, in sproščenost, ne pa stalno dihanje za ovratnik in nenehen nadzor. Igra je metoda učenja, ki jo v teoriji zelo podpiram, priznam pa, da moram sama še veliko delati na tem, da bom usvojila ta način poučevanja. Želim si čim več poučevati preko igre in na tem področju me čaka še veliko raziskovanja. Na splošno bi se mi zdelo idealno v učilnico prenesti metode učenja tujega jezika, ki so najbolj naravne; situacije, v katerih učenje poteka spontano, neprisiljeno in z visoko stopnjo notranje motivacije. Seveda je to težko že zaradi gromozanskih razlik med učenci - razlik v njihovih intelektualnih sposobnostih, stopnjah jezikovne nadarjenosti, predznanju, motivaciji, vrednotah, načinu preživljanja prostega časa, družinskem ozadju. V talilnih loncih se vedno iščejo srednje poti in kompromisi, ki na koncu pogosto niso optimalni za nikogar.

Pisanje z roko. Nekaj let sem učence spodbujala, naj domače spise pišejo v wordu in naj se le poslužujejo vseh orodij, ki jim olajšajo to delo, saj bodo konec koncev pri svojem profesionalnem delu, karkoli že to bo, zagotovo pisali na računalnik in ne na roke. Pred nekaj leti pa sem si premislila. Najprej me je k temu privedla moja lastna izkušnja. Ko se spomnim obdobij v svojem življenju, ko sem intenzivneje pisala osebni dnevnik, imam najbolj v ospredju spomina dejstvo, da so bili takrat moji možgani najbolj aktivni in na višku svojih sposobnosti. Razmišljala sem ustvarjalno, igrivo sem uporabljala jezik, ena misel je tekoče vodila k drugi, vzročno-posledične povezave mi niso delale težav, blokad je bilo komaj kaj. Še danes se zatečem k nalivnemu peresu in dnevniku takrat, ko najbolj potrebujem začutiti stik s seboj. Mislim, da bi morali bolj kot kdajkoli prej poudarjati pomen in moč pisanja z roko. To potrjujejo tudi številne znanstvene raziskave. Nevroznanost je v možganih odkrila povsem ločene nevrološke povezave, ki se aktivirajo samo takrat, ko fizično zapisujemo (rišemo) črke in niso povezane z ostalimi motoričnimi spretnostmi. Fizično občutenje zapisanega jezika ima bistven vpliv na kognitivni razvoj, na sposobnosti učenja, branja in pomnjenja, podoben tistemu, ki ga ima na razvoj možganov učenje igranja na glasbeni inštrument. Za razliko od tipkanja se med pisanjem z roko (še posebej s pisanimi črkami) hkrati aktivirajo različni deli možganov, odgovorni za občutke, gibanje in mišljenje. Določene raziskave tudi poudarjajo posebne učinke pisanja z roko na tvorjenje misli in idej. Spisi, ki so jih učenci v teh raziskavah pisali z roko, so vsebovali več besed ter predvsem bili sporočilno bogatejši, kot tisti, ki so jih učenci natipkali. Najpomembnejši vidik, ko razmišljam o pozitivnih učinkih pisanja z roko, pa se mi zdi moment čuječnosti, čeravno ta beseda ni najbolj po mojem okusu. Mindfulness, biti z umom v sedanjem trenutku, pri stvari, osredotočenost na ta trenutek, svojevrstna meditacija, mir. Pero, papir in jaz. Kaj je v času nepopisne raztresenosti še bolj blagodejno za naše duše kot to? Mislim, da pisanje z roko ni arhaična spretnost in da je nikdar ne bi smeli popolnoma zamenjati s tipkanjem. Karkoli ohranja pristen stik z našim bistvom, z našo človeškostjo bi morali sprejemati z odprtimi rokami in skrbno negovati. Preprosto verjamem, da v besedilo, ki ga napišemo z roko, vložimo več sebe. To še najlažje ponazorim z razliko med ljubezenskim pismom, ki je natipkano ali pa napisano z roko. Ne bom imela nobenih posebnih težav, če bom na šoli edina učiteljica, ki bom zahtevala, da učenci oddajajo pisne izdelke, napisane na roko. Prepričana sem, da zaradi tega ne bodo nič slabše znali česa natipkati, takrat ko bo to treba.

Interesnih dejavnosti se ne bom šla, dokler jih ravnatelj ne bo od mene izrecno zahteval. Dovolj jih je. Namesto tega z učenci raje berem pravljice in jih tako spomnim na to, da je jezik pravzaprav užitek, da se ga učimo zato, da bomo obvladali ali se vsaj zavedali vseh njegovih čudovitih razsežnosti in v njih uživali. Da so najprijetnejše stvari v življenju tudi najenostavnejše. Spodbujam jih, da to veselje prenašajo na mlajše učence. Z učenci sedimo v krogu na tleh in pojemo. Skupaj smo, skupaj ustvarimo nekaj  prijetnega in skupaj se imamo lepo.

nedelja, 11. februar 2018

Jill Santopolo - The Light We Lost


Še ena, ki jo je sprožil enajsti september. Dan s tako močnim čustvenim nabojem, da se mu najbrž ni lahko ogniti, če si sodoben ameriški pisatelj. Ko od blizu doživimo smrt, še bolj od blizu začutimo njene kontraste: življenje, veselje, ljubezen.

Rdeča nit zgodbe je vprašanje izbire ustreznega partnerja. Lucy se ne more odločiti, kdo je zanjo primernejši: Gabe, nedostopen in nepredvidljiv umetnik in sanjač, v katerega se je 11. septembra zaljubila na prvi pogled in bo kemično zaljubljena vanj ter mu bo brezglavo na voljo do konca svojega življenja, čeravno je on pripravljen biti z njo samo takrat, ko ima eksistencialne težave in nima nobene boljše možnosti; ali Darren, inteligenten, prijazen, stabilen in zanesljiv partner, z jasno začrtano prihodnostjo, v katerega pa se bo morala zaljubiti z močjo lastne volje in miselnih naporov. Kajti brezglavo zaljubiti se v moškega, ki je prizemljeno normalen, je za ženske očitno misija nemogoče.


Lucy se z Gabom počuti živo, z Darrenom zadovoljno in varno. Ko je z Gabom, je stoodstotno z njim, ko je z Darrenom, je v njenih mislih vedno malo prisoten tudi Gabe. Sprašuje se, ali Darrena ljubi manj kot Gaba ali ga ljubi le na drugačen način. Kako sploh vrednotimo ljubezen? Kako veš, da te partner ljubi enako močno kot ti njega? Ali je enakost v tem pogledu sploh možna? Ali je bolje močneje ljubiti ali biti močneje ljubljen?

Darrenu Lucy predstavlja natančno dve točki na njegovem bucket listu: poročiti se in postati oče. Zdi se mu prikupna, prisrčna, lepa in seksi, do nje se obnaša izjemno galantno, na prvi pogled ji uresniči vsako željo in je nezahtevnemu očesu sploh videti kot popoln husband material; ne jemlje pa Lucy resno kot osebe s svojim ustvarjalnim poklicem in drznimi ambicijami, in kar Lucy najbolj moti, ne bere je med vrsticami. To me sicer ne preseneča, saj se Lucy sama večino časa vede zelo pohlevno, pridno sledi vsem Darrenovim pobudam, jasno ga postavlja na mesto vodje in se le tu in tam postavi zase. Deluje silno zaspano, počasno in megleno, nikoli nikomur ne pove tistega, kar bi si zaslužil slišati, in nato to vedno obžaluje. Darrenu pravzaprav ne daje druge možnosti, kot da je pokroviteljski in se do nje vede, kot da ne bi bila povsem zrela oseba. Medtem ko se Gabe zna infiltrirati v njene možgane in ve, kaj Lucy misli, še preden ona to misli, Darren in Lucy ne govorita istega jezika. Darren je za Lucy številka dve. Lucy vsako njegovo potezo primerja s svojo predstavo o tem, kako bi v enaki situaciji reagiral Gabe - in vedno najde kakšno zrno graha, pa naj jo Darren podloži še s toliko vzmetnicami. Najbolj trdo zrno ji predstavlja večno neodgovorjeno vprašanje, ali Darren vse velike geste, vsa spektakularna presenečenja dela iskreno zanjo ali bolj zaradi svojega lastnega zmagoslavja; ali je v njih več pristnega dajanja ali več sebičnosti.Ali nam je v življenju res namenjena samo ena oseba, s katero se lahko sestavimo tako, da nas popolnoma nič ne tišči? Ali gre pri vsakem odnosu za sprejemanje določene količine kompromisov, enkrat več, drugič manj? Kako (uspešno) funkcionirati, če zagotovo veš, da je ljubezen tvojega življenja že za tabo in da ne obstaja nikakršna možnost, da jo še kdaj doživiš?

Mislim, da še nikdar nisem brala ljubezenskega romana, v celoti napisanega v obliki nekakšnega pisma, v drugi osebi; pripovedi, ki ves čas naslavlja tebe. Zame bi bil to sicer najnaravnejši način pisanja. Kadarkoli sem napisala kaj po mojem mnenju res dobrega, sem to pisala s točno določeno osebo v mislih in, ja, v drugi osebi, ker drugače ne gre. Kadarkoli sem hotela pisati za splošno, nedoločeno občinstvo, sem doživela blokado, pomanjkanje smisla. Če mislim nate, lahko pišem. Ali drugače, pišem lahko samo tebi. Priznam pa, da je takšen način pisanja težko brati. Ves čas se moram opozarjati, da sem jaz you, torej ne jaz neka bralka, ampak on. Med branjem zgodbe, ki je napisana iz perspektive ženske, se moram postavljati v kožo moškega.

Tudi sicer mi branje ni prav z lahkoto steklo; večkrat sem imela nekajdnevne premore in sem se morala na koncu kar podvizati, da sem knjigo prebrala do datuma srečanja knjižnega kluba. Knjige sem se pred začetkom branja veselila, ker so na Amazonu avtorico primerjali z Jojo Moyes in ker naj bi bil to najboljši ljubezenski roman leta 2017. Z Jojo Moyes, ki je izrazito večdimenzionalna in poglobljena, ne najdem nobenih vzporednic. Poleg tega pa vsak sodoben roman ljubezenskega žanra ocenjujem po kriteriju, kako močno se približa Marian Keyes, ki me je razvadila s svojimi inteligentnimi, duhovitimi, mesenimi uvidi v človeško dušo ter žmohtnim jezikom, polnim prijetnih presenečenj. Ob branju tele knjige pa si nisem mogla kaj, da ne bi večkrat pomislila, da bi kaj takšnega znala napisati tudi sama. Phew!, seveda ne, tako razvlečenega dolgovezenja ne bi bila zmožna, hočem le reči, da tako vsebina kot jezik ne ponudita nobenih presežkov, nobenih novih razjasnitev, nobenih katarz. Kar me je pa izrecno motilo, pa je bil pripovedovalkin pritoževalski ton, eno samo jamranje in tarnanje in objokovanje njene usode, izgubljene ljubezni, ki ji je podredila celo svoje življenje. Takih žensk ne maram. Takih, ki slepo verjamejo, ko jim nekdo govori, da jih ljubi, a jim tega ne pokaže z dejanji. Takih, ki svoj obstoj in življenjsko srečo pogojujejo z odločitvami nekega moškega, ki je sam sebi daleč najpomembnejša oseba in ne premore odgovornosti do kogarkoli drugega, razen do sebe. Takih, ki se ne počutijo varne, dokler jim nekdo ne natakne zaročnega prstana. Slabo reklamo nam delajo.

Za moj okus preveč predvidljiv konec. 

sobota, 10. februar 2018

Biti pri stvari 2


"It starts with stillness." (Davidji)

Že dober mesec redno meditiram s posnetki vodenih meditacij. Zjutraj se osredotočam na afirmacije, čakre in dihanje, zvečer delam bodyscane in sprostitve. Najmočnejši in najhitrejši učinek sem opazila, ko se mi je že po enem tednu občutno izboljšalo spanje. Ko grem v posteljo, si pripravim polurni posnetek, si nadenem slušalke in si obljubim, da bom dosledno sledila navodilom ter zdržala do konca, zaspim v nekaj minutah in se že zgodaj zjutraj zbudim spočita. Seveda to ni nobena meditacija, a po štirih letih spanja po koščkih zaradi majhnih otrok in posledično resne duševne izčrpanosti je to zame velika zmaga.

Pravi biser, ki sem ga odkrila na Insight Timerju, je vodena meditacija Getting Unstuck učitelja Davidjija, če prav razumem, nekakšnega superzvezdnika v svetu vodenih meditacij, ki ga izjemno rada poslušam tudi zaradi njegovega glasu, ki me spominja na prasketanje ognja v odprtem kaminu. To je pravzaprav delno meditacija, delno pa govor o tem, kako preko čuječnosti konstruktivno izkoristiti različne zastoje v življenju in kako je mirovanje, stillness, tisti hranljiv premor, trenutek, ko napneš lok, trenutek pred izstrelitvijo, izhodišče za vsakršno akcijo. Njegove besede me vodijo stran od zmede, občutka šibkosti in strahov: od strahu, da se mi bodo smejali, da me bo sram, da sem ranljiva, da me bodo obsojali. "Fear is false evidence appearing real ... give yourself permission to let go of that fear.

Zadnjih nekaj dni pa sem prvič začutila potrebo po tem, da meditiram tudi v tišini in sama s seboj. Vodene meditacije so mi bile odličen začetek, nekakšen uvod, spoznavanje, a me je pri večini začelo motiti vse tisto 'klepetanje', teoretiziranje, ponazarjanje. Zdaj rabim mir, da se lahko začutim. Nastavim si timer, da se ne obremenjujem s časom, sedim in se osredotočim na dihanje. Opazujem pot zraka od začetka nosnic preko sinusov, sapnika, do zadnjega pljučnega mešička in nazaj. Pozorna sem na točko, v kateri se vdih začne in konča, in na točko, kjer se začne in konča izdih. Predstavljam si, da zrak teče po liniji od temena do medenice. In nazaj. Lovim tisti drobni trenutek med vdihom in izdihom, prazen prostor, tišino, in začutim svoje bivanje v točno tem trenutku na točno tem mestu in mir, ker je ta trenutek namenjen samo temu. Vse najboljše stvari v življenju se zgodijo, ko obmirujemo.

Še vedno imam fizično težavo s sedenjem - ne gre mi brez naslona, hrbet me začne peči v neki točki desno od sredine in pekoča bolečina se počasi razlije po celem hrbtu, tako da moram sedeti ob naslonjalu ali pa ležati. "Comfort is queen," pravi Davidji. Še vedno me misli napadajo iz svojih skrivališč, ampak to se menda dogaja tudi najbolj natreniranim. Je tudi zelo odvisno od količine dražljajev, ki jih imam v svojem življenju v tistem trenutku, ali sem s čim še posebej obremenjena ali pa imam stvari bolj ali manj pospravljene.

Mislim, da redna meditacija močno vpliva na to, kako doživljam svoj vsakdan. Pri vsakem opravilu sem bolj osredotočena, bolj se ga zavedam, bolj se zavedam pomena in vrednosti vsake stvari, sem bolj potrpežljiva in pozorna na drobne malenkosti, ki mi polepšajo dan. Skozi dan grem z veliko več hvaležnosti.

Občutek imam tudi, da moj um postaja mirnejši, jasnejši in mehkejši. Mellow. V možganih so se mi začele odpirati nove poti in podirati blokade. Ogromno berem in pišem. Upam si zastavljati cilje, o katerih si nekoč niti sanjati nisem upala. V tem trenutku pa se mi zdijo povsem uresničljivi. Spoznavam lastno vrednost in postajam bolj prepričana vase. Učim se razumeti odklone, ki ji ustvarja moj um, se od njih distancirati in jih prekanalizirati v dejavnosti, ki imajo zame pozitivne učinke.

"Life begins at the edge of your comfort zone." (Davidji)

Poročam o napredku.

Foto: Peter Giodani, 2002

sreda, 07. februar 2018

Not your business



V svoji učiteljski karieri, gotovo nič novega, pogosto naletim na prijazne pomisleke o tem, da je učiteljski delovni čas silno netransparenten in izmuzljiv pojem. V vseh stotih procentih ti pomisleki prihajajo iz glav ljudi, ki nikdar niso delali kjerkoli blizu šolstva, povečini ekonomistov ali pravnikov po poklicu ali duši, ki se počutijo nekoliko izgubljene, če naletijo na pojem, ki se ga ne da opredeliti s številkami, ali pa želijo svet urediti tako, da bi za vse veljala ista pravila, pri čemer pozabljajo, da enako ni vedno tudi pravično. Med drugim se sklicujejo tudi na ugotovitve računskega sodišča, ki je kot že mnogi pred njim zaključilo, da bi učitelji, tako kot so menda čisto vsi ostali običajni smrtniki, morali biti na svojem delovnem mestu osem ur dnevno. Kljub temu, da tega sicer ne priznavajo na glas, je med vrsticami čutiti prepričanje, da učitelji delamo približno od osme do dvanajste ure, pravzaprav smo pa tako ali tako večji del leta na počitnicah.
Nikoli mi ni prišlo na pamet, da bi se spraševala o tem, koliko ur dnevno so na svojem delovnem mestu vsi pravniki, ekonomisti, politiki, uradniki, zdravniki, računalniški programerji, profesorji, gasilci, znanstveniki, umetniki, veterinarji, medicinske sestre, kuharji, smetarji, tajnice, računovodje, natakarji, vzgojiteljice ... Ni moja stvar. Če si zmožen opraviti delo, za katerega nek pravilnik predvideva osemurni delavnik, v krajšem času, bravo. Če za isto delo potrebuješ več časa, bog ti pomagaj. Verjetno pa le redko kdo vse svoje delovne naloge opravi v natančno osmih urah dnevno.
Delovne naloge učitelja so količinsko jasno opredeljene, ko gre za oblike neposrednega dela z učenci in starši ter ostalega dela administrativne, načrtovalne in osebnoizobraževalne narave. Pametne glave so izračunale, kaj mora učitelj narediti za osemurni delavnik in druge pametne glave so temu pritrdile. Del javnosti, ki o teh stvareh ni najbolj podučen, pa bi na vsak način rad videl, da bi učitelji vse to delo opravljali v strnjenem času osmih ur dnevno, da bi bilo njim to pač malo bolj jasno in da bi malo bolj mirno spali, saj bi nas imeli malo bolj pod nadzorom. Torej da bi po petih, šestih, sedmih urah pouka, torej neposrednega aktivnega in intenzivnega dela z učenci, natančno odmerjenega na 45-minutne intervale in 5-minutne odmore, ki so vse prej kot to, opravili še ustvarjalno načrtovanje kvalitetnega, učinkovitega in privlačnega pouka, se dodatno individualno posvečali učencem s posebnimi potrebami, prijazno in konstruktivno sodelovali s starši (učencev s posebnimi potrebami) na govorilnih urah, roditeljskih sestankih in kar tako nenapovedano, se dodatno izobraževali in stalno strokovno izpopolnjevali, pripravljali programe za najrazličnejše prireditve, jih organizirali in vodili, brez napak vodili delikatno učiteljsko administracijo, spremljali in vodili ekskurzije ter šole v naravi ... ter seveda brezpogojno z vsakim novim dnem zjutraj vstali s pravo nogo, učence pričakali s pristnim nasmehom, poosebljena prijaznost, sprejemanje, dobra volja, motivacija, zanos, vsak dan brez izjeme, ne glede na počutje in zasebno življenje, kajti vselej vedro razpoloženje in odnos do učencev bi pravzaprav morala biti na prvem mestu v opisu delovnih nalog učitelja.
Edini, ki so kompetentni, da sodijo moje delo, so učenci, ki vsakodnevno preživljajo čas z mano. Samo njim odgovarjam. Samo oni vidijo in občutijo moje delo. Samo oni imajo pravico reči, ali delam dobro ali ne. Prepričana sem, da ne bi razmišljali niti sekundo, če bi jim dali na izbiro dobrega, prijaznega in uravnovešenega učitelja ter na drugi strani učitelja, ki mora vse zgoraj našteto opraviti od sedmih do treh. Če ne verjamete, vprašajte svoje otroke.
Učiteljski poklic je, tako kot še marsikateri drug, ustvarjalen poklic. O svojem delu ne morem razmišljati samo od zunaj odmerjenih osem ur dnevno. Svoje delo načrtujem včasih ob najbolj nemogočih in neprimernih urah. Pozno zvečer, ko prebiram strokovne članke in kritično analiziram svoje delo, sredi noči, ko me nekaj prešine in ne morem več zaspati. Na sprehodu, med gospodinjskimi opravili, med igro s svojima otrokoma, na poletnem dopustu. Razmišljam o tem, kako učence za določeno stvar navdušiti, kako jim nekaj prikazati, da bodo bolje razumeli, kako jim dati veselje do učenja, kaj vse naj jim še dam. Razmišljam o konkretnih učencih, tistih, ki me navdušujejo s svojo nadarjenostjo in zavzetostjo, in tistih, ki mi kravžljajo živce in testirajo mojo potrpežljivost, zrelost, strokovnost. Vse to je moj delovni čas.
Pravzaprav se učitelji že leta in leta na takšne in drugačne načine splošni javnosti opravičujemo, ker smo določene dni v šoli prisotni manj kot osem ur. Medtem sicer ta ista javnost ne opazi dni, ko smo v šoli deset ali več ur skupaj ali pa nas ni domov od ponedeljka do petka, ker smo v šoli v naravi (kjer je delo precej manj romantično, kot bi bilo sklepati iz njenega imena). Prav zares se mi zdi zanimivo, da je nekaterim ljudem pomembnejše to, da bi učitelji pač bili vsak dan točno osem ur v šoli, pa čeprav morda marsikdaj zadnjo uro ne bi več počeli drugega, kot klepetali v zbornici. Iz meni neznanega razloga se marsikomu to ne bi zdela izguba časa in ga ne bi motilo, da se nam ura klepetanja dnevno financira iz javnih sredstev. Osebno ne vem, kaj natančno delajo vsi pravniki, ekonomisti, politiki, uradniki, zdravniki, računalniški programerji, profesorji, gasilci, znanstveniki, umetniki, veterinarji, medicinske sestre, kuharji, smetarji, tajnice, računovodje, natakarji, vzgojiteljice ... v svojih osmih urah na svojem delovnem mestu. Morda trdo delajo vseh osem ur in pogosto še več. Morda delajo štirikrat po dve uri. Morda delajo štirikrat po tri ure. Morda trdo delajo sedem ur, eno uro pa porabijo za klepet s sodelavci. Morda trdo delajo šest ur, dve uri pa porabijo za klepet s sodelavci in ohranjanje stika z družbenimi omrežji. Morda poleg službe številka ena v tem času naredijo še kaj malega za popoldanski s. p. Morda pa naše čistilke popoldne, ko imajo šolo samo zase, ribajo, pomivajo in loščijo le šest ur in pol, preostali čas pa plešejo disko v telovadnici. Kdo ve. Važno, da so na delovnem mestu. Bistvo je, da me to čisto nič ne zanima, saj za to nimam časa. Imam namreč takšno delo, ki ga je nemogoče opravljati z iskrenim in nalezljivim veseljem, če se mu posvetiš samo osem ur dnevno.

ponedeljek, 15. januar 2018

Ne požigam mostov


Nekje na Facebooku sem prebrala: Če ti telefon ne zazvoni, potem sem jaz.

Kaj je prijateljstvo? Naloga, ki sem jo zadnjič dala svojim devetošolcem. Pokroviteljsko. Ne dajaj svojim učencem nalog, ki jih sama ne znaš rešiti, je sicer ena mojih učiteljskih zapovedi, ampak ob branju njihovih spisov sem dobila občutek, da so jih stresli iz rokavov, da so misli kar same poletele iz njihovih glav na papir. Črno na belo: prijatelj je nekdo, ki preživlja čas s tabo. Preprosto do skrajnosti.

Je res bistveno, da sta si prijatelja med seboj podobna? Da imata sorodna zanimanja, hobije, pogled na svet, politično prepričanje, morda celo vero? Sta si lahko prijatelja med seboj povsem različna, a ju povezuje le sposobnost biti nekomu prijatelj, ga sprejemati takega, kot je?

Preživljaj čas z mano, to je zame bistvo prijateljstva. Če eden od naju nima časa za drugega, ne moreva biti prijatelja. Občasna prijateljstva ali prijateljstva na daljavo niso moje močno področje. Jaz rabim vse ali pa nočem ničesar.

Če pa hočem preživljati čas s tabo, veliko časa, morava biti na isti strani knjige. No, vsaj v isti knjigi. Ma, vsaj na isti knjižni polici v knjižnici. Okej, na istem oddelku. Če se ne morem s tabo pogovarjati o stvareh, do katerih čutim strast, potem ne morem biti tvoja prijateljica. Če tvoj odnos s tabo ne prispeva k moji osebnostni rasti in napredku, se mi zdi izgubljanje časa. Prijateljstva jemljem zelo egoistično, kar je narobe in skregano z vsemi pravili o prijateljstvu. Moji devetošolci bi se zgražali nad mano. Priznam, da ljudi težko sprejemam takšne kot so, razen če niso to moja otroka, moj mož ali moji starši. Tako kot sem kritična in zahtevna do sebe, sem tudi do drugih. Še najtežje pa sprejemam takšne, ob katerih jaz ne morem biti to, kar sem.

Potem pa pride tisto, kar me dela silno zakomplicirano. Zaradi svojega introvertiranega živčnega sistema nisem sposobna preživljati daljših časovnih obdobij v družbi ljudi, razen če so to ljudje, s katerimi delim tudi svoje intimno življenje ali pa so tako ali drugače ob meni že celo življenje. V svojem življenju ne prenesem, ne zmorem večje količine ljudi. Znam žonglirati z največ petimi žogami, kar je več od tega, pa postane zame neobvladljivo, popada po tleh in se razkotali neznano kam.

V svojem življenju sem zavestno ne-zalivala že kar nekaj prijateljstev in jih na ta način pustila, da so počasi ovenela. Ni težko. V pogovorih samo še odgovarjaš na vprašanja in nehaš tudi sam spraševati. Na nekaj sporočil se odzoveš enobesedno. Odgovor na namenoma neodgovorjen klic odlašaš tako dolgo, da se klicati nazaj več ne spodobi. Poslati sms za rojstni dan in druge življenjske prelomnice se ti zdi preveč poceni. Za pravico do klica pa tako ali tako nimaš več ustreznega statusa.

Ne da se mi zalivati nečesa, kar mi pride prav le tu in tam, v večji meri pa mi je v nadlogo. Zato zunaj svoje najožje družine nimam prav resnih prijateljev. Ko grem skozi svoje življenje, ne zbiram ljudi, ne kopičim jih, nimam jih čedalje več. Morda so k temu prispevale tudi pogoste selitve. Z ljudmi v svojem življenju ravnam nekako po principu Marie Kondo: metaforično jih prižmem k srcu in se vprašam, ali mi zbujajo veselje. Če mi ga, jih obdržim, če mi ga ne, ji zavržem. Nimam najboljše prijateljice. Imela sem dve ali tri, dokler sem hodila v šolo. Ta prijateljstva se niso končala s požigom mostu, ampak sem pustila, da je most sam počasi razpadel. Imam prijateljice v angleškem smislu besede 'friend'. Sodelavke, s katerimi se z lahkoto pogovarjamo tako o najintimnejših stvareh kot tudi o vrednotah in idejah ter analiziramo najrazličnejša osebna izkustva. Vendar lahko preživim brez njih, še lažje pa one brez mene.

Foto: Peter Giodani, 2002

Z Japoncem sva šla že na drugi zmenek

Vendar takrat še nisem  razumel. Da lahko koga prizadenem tako močno, da si nikoli ne opomore. Da lahko človek nepopravljivo prizadene ...